Neskončno več ljudi sprejema civilizacijo iz hinavščine, kot je resnično kulturnih ljudi.

S. FREUD

Zlata skrb

Il ne me reste qu'un seul souci sur terre, un souci d'or :
porter le poids du temps.

O. MANDELSTAM

Pes je tisti, ki se mnogim zdi človekov najboljši prijatelj. Ali meni se vse bolj zdi, da je človeku najbolj zvesta spremljevalka - skrb. Spremlja človeka na njegovih potih, mu težko ždi na rami in polaga kamne na srce. Včasih se človeku zazdi, da je ni več, zavriskal bi, popil kozarec vina in se razveselil lahke praznine, ki jo pušča skrb za seboj. A še preden privre vrisk na ustnice, preden roka doseže čašo, skrb zadrgne grlo, da se sliši le pritajen vzdih in se roka klavrno povesi. Skrb ni odšla, za hip je zaspala, pozabila je za trenutek piti kri in rdeči kremplji so popustili svojo žrtev, da obrišejo okrog ust kaplje žrtvine krvi. Ali prijem popravi hitro in še močneje kot prej stisne grlo.

Tolaži se človek kdaj, da le ni tako velik, da bi bilo vesolju mar njegovega obstanka ali propada, ali tolažba ne doseže srca. Srcu je vseeno, kako je vesolje veliko, srce ne pozna relativnostne teorije. Kar je v srcu, je za srce absolutno, in ko je srce polno skrbi, ni v celem vsemiru nič drugega kot sama ljuba skrb. Ona pa čepi ubogemu smrtniku nad glavo in se veselo guga na tanki nitki, ki vsak čas grozi, da ne bo zdržala njene svinčene teže. Človek hiti po vsakdajih opravkih s sklonjeno glavo, ker mu za vratom ždi in za ovratnik diha zvesta spremljevalka. Ali najhuje od vsega je, da človek nima ničesar, s čimer bi skrb lahko nasitil, ponuja ji lahko le svojo kri, upajoč, da je bo še kaj ostalo zanj.

Pred letom dni sem bila ravno tu, na istem mestu, a moja skrb je bila mlajša in njen oprijem nežnejši. A ravno tako mi je visel nad glavo črn meh dežja in le stežka sem ga še branila pred zloveščo skrbjo, ki mi ga je hotela vsako noč prebosti, da se name zlije huda ura. Uspelo mi je - ušla sem oblaku in ga pustila daleč za seboj. Danes pa se je nad menoj zbralo še več oblakov, težjih, večjih trebuhov in temnejših kot kdaj koli prej. Ista skrb se je dvignila in mi zadrgnila grlo, da mi je požirek vina grenak ostal na ustnicah. Ali najhuje je, da sem ostala zvezanih rok. Zvezanih rok lahko le opazujem zrnca peska, kako polzijo skozi čas in več kot jih spolzi, hitreje mi bije srce. Jutri mogoče bo skrb odgnana. Za kak teden, dva. Mogoče pa se zgodi tisto, kar me najbolj skrbi, mogoče se name zlije huda ura. In mogoče bo ta huda ura le nepredstavljiva osvežitev in mi ostane le ena, zlata skrb na vsem svetu: nositi težo časa.

(O dveh smehih)

Kot vemo, se angeli in hudiči medsebojno kosajo za prevlado nad svetom. In nikakor bi ne bilo svetu v prid, ko bi se tehtnica nagnila v prid angelom (kakor sem naivno veroval kot otrok), ampak mu še najbolj koristi, če med obojimi vlada nekakšno ravnovesje. Če zavlada na svetu preveč nedvoumnega smisla (prevlada angelov), se človek zgrudi pod njegovo težo. Če pa svet izgubi vsakršen smisel (prevlada hudičev), se prav tako ne da živeti.

pojdi, se greva igrat smeh. Legli sva vštric na posteljo in začeli. Najprej sva se le pretvarjali. Posiljeno smejali. Smešno smejali. Tako smešno, da sva se morali prav zasmejati. Takrat pa je udaril iz naju pravi smeh, od zrelosti pokajoč smeh, ki naju je tiral v popolno razvezanost. Prekipevajoč, neustavljiv, prešeren, razpuščen, nebrzdan smeh, eksplozija smeha, čudovite, zanosne in blazne salve ... In smejali sva se svojemu smehu do brezdanjosti smeha ... O, smeh! Smeh radosti, radost smeha; smejati se pomeni tako globoko kot živeti ...

ŽENSKA BESEDA

M. KUNDERA, Knjiga smeha in pozabe

Močna zunanja motivacija

V sebi najdem tako Jona kot Garfielda, pa se temu ne reče shizofrenija, ampak pomladansko izpitno obdobje.

Dan jasni, dan oblačni v noči mine

Nerazumljivo divje se mi je zapletlo v možganasto skravžljano tišino.
Kaj? Kaj za vraga?

Kako se že pravi, kadar je komu tesno pri duši? Da je potlačena? Vznemirjena? Nekakšen neviden, toda gost in težak oblak leže na prsi, nekakšna praznina nastane in vse pritiska v sredino. Čutimo samo pritisk in nemir in sprva se niti ne zavedamo - kaj nas pravzaprav tako tišči.

SOLŽENICIN, Rakov oddelek

Poresnobnjena, poduhovljena in prepotena se skrotovičim v neudoben naslanjač, ki mi ga ponuja predstava.

Mučili so me tako, da so me neprestano prižigali in ugašali.

TREBA JE VSE ŠE ENKRAT DOBRO PREVERITI

Se upiram in si nočem odgovarjati - večinoma zato, ker mi je odvzeta zmožnost postaviti vprašanje. A v trenutku najhujšega samoprezira, ki mu predmet vseeno ni nerazumevanje, me spreleti občutek kot migetanje ekrana, kot črtkanje radia, ki za utrip prehiti klic, in potop. Ne ukvarjam se več z vprašanjem, ne nerazumevanjem, samo potopim se v navdušenje kot v toploto prezebel do kosti, ki mu končne uspe zakuriti v peč.

Ura, da nisem opazila, da je pasje vroče in svinjsko neudobno.