Žrem črke, eno za drugo oziroma vse v besedi hkrati, vsaj tako se je dalo razumeti iz nekega članka o psiholoških podstavah branja. Tako hitro jih žrem, da že sploh ne vem več, kaj piše, kje sem kaj prebrala in kaj sem zraven o tem mislila - verjetno nič.
Berem vse, kar se da hitro prebrati: sezname, navodila za uporabo (to sicer šele takrat, ko je naprava že vsa pokvečena, ker je nisem mogla pozdraviti z butanjem in boksanjem), dalje berem čivkanje virtualnih prijateljev in njihove povezave, ki vodijo do esejev s poudarjenimi odstavki; dalje berem pesnike, ki se jim preveč mudi za predolge verze: že dolgo si nisem vzela časa za kakšen sonet, dumo, pesem v prozi (stvar ni zračna, ne diha!) ali kratko zgodbo, bognedaj! roman ali kaj podobnega. Pretiravam. Berem tudi daljše proge črk, denimo o francoski kulturni zgodovini ali o liberalizmu in etiki ali o seksualnem življenju Catherine M. ali o Jobovih izgubah ali o uporabi govora Nathalie Sarraute. Črke so v vrsti kakor hiše v Trsti, francoski kmetje so si pripovedovali ljudožerske pravljice, ker so bili lačni, Catherine M. je liberalna in ima škornje na nogah, Job je bil etičen in ni imel ničesar, niti škornjev, Nathalie Sarraute pa ne razumem.
Sarkofag. Beseda je sestavljena iz sarx, gr., ki pomeni človeško meso, in phagein, tudi gr., ki pomeni žreti. Torej, beseda žre človeško meso. Ni res, beseda že ne, pač pa kamnita škatla za pokopavanje trupelc. Sicer se je poimenovanje sprva nanašalo na določeno kamnino vulkanskega izvora, v kateri so trupla popolnoma razpadla, in se šele nato razširila na kamnite škatle za pokopavanje.
Nekega dolgočasnega dne me bodo ravne črte črk pokopale pod seboj in mi na čelo odtisnile epitaf: sit tibi literra levis.
0 x pripisano:
Objavite komentar