Kmalu spol ne bo več kategorija, misel ni moja. Se pa ob njej večkrat ustavim, enkrat s táko in drugič z drugačno miselnostjo - odvisno od knjige, ki jo imam na pručki ob postelji, ter trenutnega razpoloženja. Tokrat se do te misli prebijam skozi optiko zgodovinskega pregleda kategorizacije. Namreč,
skozi veliko večino (meni) znane človeške zgodovine se je kategorija spola polarizirala v ženski in moški spol. Načeloma sta bila pola enakovredna, saj enega pola brez drugega ne more biti. Denimo Zemlja, popolna je taka, kot je, torej elipsoidna, in ima dva pola, severnega in južnega. Brez enega od obeh si jo je nemogoče zamisliti. A pri spolu ne gre čisto tako, hitro se namreč najdejo vzporednice tudi čisto na silo in neutemeljeno, in tako je bil ženski spol ožigosan za noč in moški povezan z dnevom. Kar sámo po sebi še ni narobe, če ne bi v naši dnevni civilizaciji podnevi delali in ponoči spali. Tako pa moškemu spolu pripade aktivno udeleževanje in ženskemu pasivno sprejemanje. In že tu, čeprav operiram s čisto ljudsko polarizacijo, se zatakne. Tu je namreč polarizacija, ki vrednostno ni več nevtralna.
Razvrednotenje ženskega spola se zato po mojem skromnem mnenju, ki zna biti le rezultat nerazgledanosti, ni izvršilo v dvajsetem stoletju s feminizmom, pač pa že davno prej, ko je Adam pomilovalno svetoval Evi, naj se vrne med jagode in maline, saj ne loči košute od jelena. Eva mu je verjela, da je verjetno jelena res težje ločiti od košute kot jagodo od maline, in niti pomislila ni, da tega zadnjega Adam ne bi znal. Pa se je sklonila in šla nabirat jagode in maline, potem pa se ji ni zdelo dvigniti glave bolj ali manj vse do mažoretk. Ženske vseh dežel, združite se! Z njimi hkrati se dvignejo tudi vsi drugi, ki so bili zapostavljeni in ožigosani zaradi bolj ali manj inovativne opredeljenosti ali usmerjenosti na spolnem področju.
Nato pride Simone de Beauvoir in napiše Drugi spol. Če je drugi, je moral biti tudi prvi. A če sta prvi in drugi, potem se lahko začne šteti in to v neskončnost. Kar seveda privede do sodobnega neorazvednotenja: ni več polov, ki bi se elipsoidno dopolnjevala, niti črno-belega taoističnega simbola dvojnosti. Je pa barvna televizija in zavedanje, da je odtenkov zelo mnogo (že samo z navadnim šestnajstiškim RGB sistemov dobimo 16.777.216 barv). Tako dobimo moškega, žensko, geja in lezbijko, biseksualko in transseksualca, pluriseksualca in neoseksualca - če naštejem le nekatere pogostejše odtenke -, odvisno od spolne prakse in neprakse, za katero pa je ob trenutni civilizacijski moralki pomembno, da se prakticira z odraslim predstavnikom, predstavnico človeške vrste. Vse prakse, ki odgovarjajo tema dvema imperativoma, so legalne, legitimne in zato enakovredne.
Izkaže se, da je bila polarizacija spolov soba z dvema Prokrustovima posteljama. Rešitev je torej v izdelavi postelj po vsakogaršnji meri, ki odgovarja na potrebe slehernika, saj bo tako lahko vsak na svoji postelji prakticiral svojo spolno prakso. Ko bo vsakomur pripadel lasten spol (pozor, Simone de Beauvoir ima drugega), to res ne bo več kategorizacija človeštva, pač pa pisana druščina ob tabornem ognju in rožicami v laseh.
Vse to velja le, če je kategorija spola vezana le na telesne značilnosti in spolno prakso in ne tudi na čustvene, duševne, intelektualne in druge značilnosti. No, to je pa subjektivno in kot tako nepreverljivo, megleno in zato neznanstveno. Zato raje kar tu napravim piko pri svojem kratkem poljudnoznanstvenem pregledu kategorije spola.
0 x pripisano:
Objavite komentar