Poezija napada

Dežurna služba za poezijo in Pesempavza

Rumeni kanarček, ki spreminja barve, Julie in krik Je t'aime, tri kitare za sedem različnih učinkov, nekaj pesnikov, prisotnih v knjigah, slam in violončelo s klavirjem, performerji-poslušalci in poslušalci-performerji, tri bagete in ajvar: s prvim dnem veselega decembra 2011 se je v Centre Culturel de Tinqueux ter Hiši slovenske poezije začel festival Les poètes n'hibernent pas (Pesniki zime ne prespijo).

Preko celega dne so Pesniške brigade vdirale v razrede okoliških šol, meni nič tebi nič oddeklamirale izbrano pesem in brez pojasnila razred tudi zapustile. Tudi poštni nabiralniki tega dne niso bili varni pred poezijo: epidemiji listkov s pesmimi so se izognili le tisti najbolj skriti v živo mejo. Poštni nabiralniki, ki se epidemiji niso mogli izogniti, so prejeli pesem Isabelle Damotte, Valérie Rouzeau, Andréja Velterja ali Armanda Pesnika (Armand Le Poète). Na lističih je bilo poleg pesmi tudi vabilo na večerno dogajanje ob začetku festivala.

 Dežurna služba za poezijo se je na ta večer združila s Pesempavzo (Odmorom za poezijo) ter zrasla v nepredvidljiv dogodek z neukrotljivimi ustvarjalci in hiperaktivno publiko. Branje pesmi in kratek komentar je za začetek prevzela publika, nato pa je DeZopilant napadel s poezijo in glasbo,  natančneje Didier in Benoît sta napolnila prostor z glasom, glasbo, poezijo in pomenom. Vse se je pomešalo: performer besede z brezskrbno veselim zvokom kitare, baladni ton z eksplozivno vsebino ali najnežnejše besede ljubezni s krikom na robu živčnega zloma; plišasti medved, ki dvigne roko v pozdrav, in plastična račka, ki igra na žlico.

Vmešala se je tudi publika z novimi pesmimi, vprašanji, komentarji in razglabljanjem, violončelo, klavir in resna glasba pa so zaokrožili druženje. Vsega je bilo po malem, a poezije za zvrhan koš.