Ponedeljkov vrvež

Včeraj se mi je tako strašno spalo, da nisem mogla nadaljevati in sem se zvrnila pod mizico še iz obdobja bidermajerja in da nisem niti izpolnila namere o kopeli z zeleno soljo.

Hotela sem reči.

Z vsakim korakom vsak človek tiho prišije drobno nitko čisto svoje barve na tla, v prostor, in kar naenkrat je vse strašno prepleteno. Sploh ne veš, kako si zavozlan v svet.

Sempé: Un peu de Paris. Gallimard, 2001.